Namreč bil boj na Krvavcu. Boj z vremenom. Ja, bilo je klavrno in od 7 dni je bil idealni smučarski le en. No, vsega skupaj sem smučal 4 dni, ampak je bilo to smučanje bolj podobno iskanju igle v senu, saj je bila takšna megla, da sem moral nenehno gledat, da ne bom koga zbil. Katastrofalen je bil tudi umeten južni sneg - sami mokasti kupi, ki te v trenutku ustavijo in ti odpnejo smuči. Očitno pa sem se kljub vsemu dobro držal slogana "bolje počasi, kot nikoli", saj sem nazaj prišel bolj ali manj brez poškodb.
No, da začnem na začetku. V nedeljo 27.1. smo že s slabim začetnim občutkom do vrha nabasali dva avtomobila in se odpravili na Gorenjsko. S slabim občutkom zato, ker je Gašper 3 dni prej dobil vročino in jo je malo imel še tisti dan. Pa smo vseeno tvegali in res je še isti večer več ni imel.
Na Eldom, oziroma dom Elektrogospodarstva Slovenije smo jaz, Nina, Gašper, Tomaž, Ivo in Irena prispeli okoli poldneva.








...ki je po meglenem ponedeljku prišel v torek. Ta dan je bil tisti pravi. Mrzla noč, ki utrdi sneg in ne premrzlo sončno jutro. Moj fotoaprat je v roke vzel Tomaž (Dopekillag), ki si je dal duška.
Na ta dan sta prišla tudi Ninina teta in stric - Denise in Jože.
Odšli smo proti sončnemu zahodu ...


v hladno Tiho dolino.
"Ratraki" so pred nočjo pridno urejali proge.
Na poti tja in nazaj pa so nenehno mimo švigali nori vozniki motornih sani ...
Malemu je bila sila všeč omara, v katero je sam zlezel, se skrival in govoril: "Ku-ku"!
Z Ivom sva vseh 7 dni bila trd kvartopirski boj - šnops.
Gašper je užival v hoji po stopnicah.

Včasih pa je bil tudi malo siten ... :)Toliko zaenkrat v tej malce širši objavi. Če povzamem, se mi zdi, da je vse bolj za verjet vremenoslovcem, ki omenjajo "globalno segrevanje", saj očitno zime niso več to, kar so bile. Ena šola zame več pa je ta, da ne bom več rezerviral smučanja 3 mesece prej....
















